Godvanje sv. Janeza Napomucena.		
Jezik človeški dvojna žila dobrega ino hudega napravila.		
Gospod je meni za moje plačilo jezik dal; s tajistim ga hočem hvaliti.
Gospod, kdo bo prebival v tvojem šotorji, kdo bo počival na tvoji sv. gori? On ki nedolžno živi ino pravično dela, ki resnico iz svojga srca govori, kteri s svojim jezikom goljufno ne ravna.

Uvod		
Veselo hodi popotnik po svoji namenjeni stezi, najsi ravno že ponočni mrak tiho zemljó pokriva, dokler je jasno svetlo nebo, dokler se svetle zvezde na njega ozirajo ino mu kažejo pravi pot proti tajistemu kraju, kamor se je doiti namenil;– mirno se on za njimi ozira, veselo svoje stopinje upira, dokler bo jutrnja zarja njemu izvoljeni kraj rasvetlila.–
Veseli se tudi ti, o človek, ki si popotnik na zemlji, ino hodiš po mraki življenja posvetnega proki obljubl[j]eni deželi sv. Raja; zakaj tudi tebi svetlijo svetle zvezde na svetemu nebi, ki se milo po tebi ozirajo, tebi prav pot kažejo ino obetajo svetlo sonce belega dneva tamkaj v živl[j]enju novemu.–
Še enkrat belj se vesêli duša krščanska! Kader svete godove svetnikov obhajaš, zakaj ravno oni so tebi tajiste svetle zvezde, ki se iz sv. Nebes na tebe ozirajo, tebi svoje roke iz Očetove hiše molíjo, kažejo pravi pot proti nebesom, katerega so oni pred tabo hodili, tebi	obetajo svetlo ino gorko sonce milosti božje, ki tebi srečno hoditi pomaga, ino priti za njim v kralestvo živlenja večniga. – Črez vse razveselimo se dones, bratje in sestre tudi mi, ki obhajamo godni spomin našega patrona sv. Janeza Napomucena, zakaj ravno on nam je ena svetla zvezda iz visokih nebes, ki nam lepo svetlo kaže varni pot skoz sedajni zapelivi svet se pogublenju večnemu otet ino za kratkim potom tega živlenja svojo plačilo pri ljubemu Očetu prejet. Razveselimo se njegovega godvanja, hvalimo Boga, ki tolko čast svojim zvestim služabnikom da, ino tudi sv. Janeza vredno častimo.		
Ali kaj hočemo dones mi sv. Janeza hvalo povekšavati, dokler se njegova hvala, ne le po Českem,	ampak po celem krščanstvu razlega; kaj hočemo mi njegovo čast povekšovati, dokler njo sam Vsegamogočn … i skoz čudeže povekšuje. Čestí sv. Janeza posebnega prijatelja božjega zemlja ino nebo, – le-samo mi sedajni kristjani ga čestimo malovredno ino zelo slabo ino to resnico bom pričal v 1.em deli, zakaj on je s svojim jezikom božjo čast ino izveličanje svojega bližnjega vekšal, mi njo pa ponižujemo. – “Gospod je meni moj jezik dal za plačilo, z njim ga hočem hvaliti; to je bilo sv. Janeza živl[j]enje; to bi si mogli za našo živlenje tudi mi izvoliti, ino tako sv. Janeza Napomucena vredno čestiti; to vam pokazal bom v 2.mo deli. Ino ti sv. Janez Napomuk, ti svetla zvezda mojega duhovskega stana, izprosi meni od Jezusa, tvojega in mojega prvega pastirja le eno iskro taistega nebeškega ognja, s katerim si ti, goreči pridgar, srce svojih poslušavcev prižgal ino razgrel, kar tudi jaz dones v imenu Boga ino sv. Janeza storiti želim no prosim.		
I.		
Kaj je majnšega med vsemi stvarmi na zemlji, kakor majhna mala iskrica živega ognja; – al’ kaj vekšo nesrečo ino žalost naredi kakor ona, kader se v suho streho zaleti, celo pohištvo požge, cele vesi ino mesta v pepel spremeni, jezar ino jezar premožnim v eni kratki uri beraško palco v roke poda ino jih za gole uboščeke	naredi. – Kaj je malovrednejšega od enega mancenega kačjega žala, s katerim nevedoma nogo človeka zaseka; ino vender njegovi strupni pik, ako si človek brž ne pomaga, spravi njega ob zdravje ino živlenje. Jaz vem za eno stvar, ki je mala kakor iskra gorečega ognja, skrita kakor strupne kače ojstro žalo; katero stvar človek povsodej s sebo ima, vseh udov človeškega trupla najmanjši ino najvekše reči naredi, še hujše kot iskra, še strašnej od strupnega	žala, – ino to je jezik človeški; – zakaj dokler ognjena iskra le časno premoženje požgè, – pokončava hudobni jezik poštenje ino dobro ime, – dokler strupno žalo hudobne kače le človeško truplo umori, pregrešni jezik dušo in truplo ugonobi, cele dežele pohujša. “Kakor majhen ogenj veliko hosto požge”, veli sv. Jakob, “je tudi jezik ogenj vse krivice, kateri ves tek našega živlenja zažge, ino od samega pekla prižgan.” Jak. [3,5–6]	

Tri žive žile jezik v svojemu govorjenju ima, iz katerih bi morala izvirati božja hvala ino človeško zveličanje, al’ iz hudobnega jezika izvirajo le potoki trijé hudobije in pogubljenja, katerih prva žila je laž. Vsegamogočen Stvarnik in moder on skrbni Oče in ljubeznivi je človeka z vsem lepim	lastnostmi olepšal, al’ med vsem svojim žlahnim darovam, s katerim je on človeka, svojo živo podobo obogatil, je žlahni dar govorjenja jezika, da se lehko srce s srcem seznani ino razveseli, duša združi z dušo, kakor prijatelj prijatlu roko poda. 		
Kakor je Oče nebeški človeku dal za temno noč svetlo luč, da bi sebi ino drugim svetil, tok je njemu jezik, al’ da bi govoril resnico ino pravico. – Hudoben je človek, ki ugasne na nevarnem ponočnem poti svetlo luč, da sam stezo zgreši ino druge zapela, še hujši, ki jezik svoj na laži obrača, sam sebe ino svojega bližnega v zmote, iz zmote v nesrečo ino pogublenje zapela. “Lažniva usta dušo umorijo; Gospod sovraži vse, kateri lažnivo govorijo”.	Ps. 5.7.
Le-to je prva hudobna žila jezika krivičnega, s katerim božjo čast ponižujemo ino sv. Janeza zaničujemo, ki je vselej resnico govoril ino skoz pravico svojega jezika božjo čast povekšaval. Še hujša žila jezika hudobnega je nesrečno pohujšanje.		
Čista izvira voda iz studenca bistrega, lepo hladno se med ledine razliva, zelene travnike, rože rumene rosi, z njo veselo človek se po njej lepo čisto omije, ves zdrav in zadovolen živi; – tok izvirajo po jezik človeškem žlahni nauki človeškega srca, podvučijo mladenča ino njegovo lepo cvetje po teh čednosti podživijo, posvarijo pregrešnega, ino ga lepo omijejo, da se začne spet v dobrem lepem zadržanju zeleniti; – vse to dober ino pošten jezik stori; – al’ gorje, kader se hudobni jezik s smradom svojega govorjenja med rahlo nedolžnost razlije, kakor kalna mlaka, ki svoje jeze podere ino s svojo smrdlivo gnilobo zelene trate poblati, cveteče rože povali, polje ino travnike z nerodovitnim peskom zanese, tok hudobni jezik s svojim klafarskim nemarnim besedam nedolžne srca pohujša, nedolžnost zamori, čednost pokonča ino angelce božje k služabnikom hudičovim spremeni. – To hudoben jezik s svojo drugo žilo nesrečnega pohujšanja stori, pokončava kralestvo božje česti; tok, da nobenim usmilen Jezus gorje ne kliče kakor pohujšvavcom rekoč; “Gorje svetu zavolj pohujšanja – boljše

Treka žila jezika hudobnega je obrekvanje, s katerim grešniki božjo čast ponižujejo ino sv. Janeza, njega patrona	poštenja zanemečujejo. – Gol se človek na svet porodi, nima drugega kakor živlenje, – Oče nebeški njemu poskrbi potrebno premoženje, da si pomaga ino živi; najimenitnej blago, še dražej kakor srebro in zlato, je po besedah Sv. pisma poštenje; ono več vela, kakor polne skrinje žlah[t]nih kamnov. Človek si		
mora s svojim rokami za premoženje skrbeti, s svojim jezikom tudi skrb za poštenje imeti. – Al’ pride hudoben tat, gospodarja za premoženje okrade, pridere na samotnem poti neusmileni tolovaj, vzeme človeku poleg premoženja tudi živlenje. – Oj kolko nesreče celemu pohištvu, kolko revščne celi soseski, kolko strašnih nadlog celi deželi malopridni tatje ino tolovaji neusmileni ne naredijo; – al’ še hujše, še strašnej nadloge hudobni jezik stori skoz svoje obrekvanje ino opravljanje. – In koko sploh se dendenašni vse to godi! – Še hiše, še tovaršije skoraj ni, ker bi za poštenje svojega bližnega hudobni jeziki dobre volje ne bli, ino si tovaršije z obrekvanjam kratkočasa ne delali. – Tukaj malopridni človek Navada s svojim hudobnim jezikom svojemu bližnemu slabosti ino krivice zamišlava, zato da bi ložej svoje grdobe zakrival, – tamkaj en sitni besedlivc slabosti svojega bližnega povekšuje, da bi se prav svoji družbi vslužil ino od drugih za zgovornega štiman bil; – tukaj en nepokojen sosed skrite pregreške svojega soseda razodeva, ino med celo sosesko raznaša, za to, ker ga je on enokolko razdražil, da bi	mu prav ojstro povrnal; – tamkaj zvrača en častilakomen nevoščlivec dobra in lepa dela svojega tovarša na hudo, zato, da bi le on od vseh povekšavan ino čislan bil, počrnjeno je bližnjega poštenje, pobito njegovo čestitno živlenje kakor rodovitno polje od hudega vremena, – kak strašna toča iz hudega oblaka zatre. – Nobena zverina tolko ljudi ne raztrga, tolko hudega ne naredi, kakor jezik hudobni skoz obrekvanje. “Obrekvavc”, veli s. Bernard, “je podoben hijeni, krvoželjni divji zverini; zakaj kakor ona le išče črnega mraka, le človeške krvi, požre že dolgo mrtve trupla z zemlje skopa, celo okolco s smradom napolni; ravno tok obrekvavec stori, na skrivaj svoj		
jezik brusi, kar je že dolgo pozableno pred Bogom ino ljudmi še izkopa in raznaša, osmradi vse ljudi ino nesreče brez števila veliko na temu ljubemu sveti naredi”.		
	
Kdo je počrnil pridnega hlapca in deklo, da si mora brez kruha po sveti pomagat, kakor jezik hudoben, ki je govoril črez njegovo zvestobo; kdo je onemaral lepi cvet mladenški fanta ino dekleta, da se po celi soseski
od njega grdo govori ino nja nobeden ravno več ne pogleda; to je storil hudoben jezik obrekvavca, ki je mladenču poštenje odvzel ino dekletu srečo podkopal. – Kdo srečen zakon razkrušil, da se zdaj mož ino žena črtita, ki sta popred skupaj mirno živela, kakor nebeška angelca dva? Nesrečni jezik je tajisti neusmileni meč, ki je zakonsko ljubezen, zastopnost ino zvestobo razsekal ino rano zakonskim naredil, ki se nikdar scelila ne bo. – Kdo je celo sosesko razdražil,	ki je popred tok mirno živela, ino njim je živ pekel na zemlji med sebo naredil, kakor hudobna kača jezika, skoz svoje podpihvanje; kdo je odvzel tudi Bogu posvečenemu duhovskemu stanu njegovo čast ino imenitnost, da svet malo na njega več porajta, ino se njemu več vižat ne da? – Sovražni jezik, on trga mašnikom poštenja sveto oblačilo ino duhovski stan k sramoti stori; – da se svet ložej pohujša, ino hudoben jezik s svojim besedam ubija dušo ino telo – nedolžnih ljudi.	
Jezar ino jezar vročih solz mati črna zemlja požira, ki jih hudobni jezik nedolžnim srcam ožema; jezar ino jezar glabokih izdihlejov nebeške oblake odpira ino kliče na božjo pravico, naj hudoben jezik štrafan bo. –	Al’ bodo hudobni jeziki brez zaslužene štrafe ostali? –	Tatove, ki premoženje kradejo, pravica na galge obeša, tolovaje, ki telesno živlenje jemlejo, s težkim ojstrim kolesom od uda do uda trejo; – še hujši so hudobni jeziki – tatji predragega poštenja, ki odvzeto se povrniti ne da, tolovaji, ki dobro ime ubijejo, brez katerega posvetno živlenje nič ne vela; – Za kolko hujše ino strašnejše reči bodo mogli pred sodnim
stolom njih štrafani biti. Strašna vest bode skoraj tudi njih pekla, videti tolko storjeno krivico, katero popravit mogoče ne bo; njih bo pekla, kakor je hudobnega moža, ki je na smrtni postelji sam svoj jezik razgrizel in razmesaril, s katerim je tolko hudega govoril. Strašni odgovor čaka na hudojezičnike o sodnem dnevi, kader bo	moral človek po besedah Jezusovih od vsake malopridne besede račun dajati. – Neizrečena večnost se obrekvavcam pripravla, ker bodo za krivico se tamkaj peklili, ker njih črv hude vesti ne bode umrl, ogenj pogublenja nikdar ugasnil ne bo. – Glejte tolka je hudega jezika pregreha, tolka njegova nesreča ino tok nevarna med nami! Ako bo pogublenih zavolj lakomnosti, zavoljo požrešnosti, nečistosti, jeza in sovraštva, tok jih bode zavoljo hudobnega jezika, ki se z leganjam, klafanjam, obrekvanjam etc. pregreši, pogublenih; ino kdo izmed vas ni še več al’ manj s svojim jezikam kriv, poberi prvi kamen, ga vrži v me, da nisem resnico govoril. – Veliko skoz meč pomorjenih, še več		
…		
Oj preuboge duše, vi, ki drugači brumno živite, častite Boga, bližnim radi dobro storite, v srce se meni usmilite, da bi pogublene ble, ki tolkokrat s svojim jezikom grešite, grešite, da sami ne veste kedaj, zato ker je svet že tok greha navajen, zato ker se človek še od lastnih starešov tok navuči, malokdaj pa za to pravo posvari. – Vam za vučenika dones izročiti, vam za priprošnika priporočiti hočem dones sv. Janeza, da vam po njemu pokažem svoj jezik pravično ravnati k časti Bogu, in dušam k izveličanju. "Blagor mu, kdor se ni v jeziki pregrešil"; kakor sv. Janez Nepomuk.	

II.		
Zverina po svojih brlogah rjove, ino človek nje ne zastopi; – neumna živina cvili ino skomuca, povedat ne more, kaj njo boli. Le človek, on, prežlahtna stvar izmed vseh stvari, le on od Boga to neskončno veliko dobroto ima, da svoj jezik obrne, svojmu bližnemu svoje misli in želje živo pove in pred oči razgrne, njemu razodene, kar želi, potolaži, kar ga boli; – brat brata, sestra	sestro zastopi, se usmili, ino njemu pomaga. – Z jezikom svojim kliče človek kakor božji otrok, Aba, ljubi Oče! svojga Boga, njega hvali ino časti; – le on zažene ino povzdigne svoj glas izmed vseh stvari ino ga združi med angelsko petje, s svojim jezikom nareja Bogu čast ino bližnemu svojmu veselje. Oj veselite se tolkega božjega dara, bratje ino sestre moji, k božji časti ino svojmu izveličanju ga vselej obrnite, kakor sv. Janez Nepomuk, katerega sv. jezik je bil en živi studenc božje časti ino izveličanja človeškega, od rojstva do smrti, ino tudi po smrti je za razgled. Na Češkem (v Pemski deželi v leti 1330) rojen od svojih brumnih starešov, ne skoz neugnano sladnost, ampak
od Boga z molitvijo sprošen, zupet k časti Boga ino Marije je bil od starešov zupet izročen, za katero fantiča izredita, sta obljubo storila. – Tok bi morala biti molituv začetek vaše ljubezni zakonske, ne pa živinsko poželenje, – vaša prva obljuba pri rojstvi otroka ga k božji časti zrediti, ne pa bogate ino imenitne pred svetom storiti, tok bi bli otroci vaše naj lepše bogastvo, – njih lepo zadržanje nar vekša žlahnija vašega stanu.		

Mlado drevce že pokaže v mladosti, kaj za eno sadje bo odraščeno nosilo; – pokazal tudi mladi Janez je, kaj bode enkrat iz njega še. Kar se je na šole podal, najpopred je skrbel, da je k sv. meši strečti	znal ino stregel zvesto ino veselo, šele komaj tolko, da je na oltar dosegel. Tudi vaši otroci pokažejo že v svoji mladosti vse svoje dobre ino hude lastnosti; al’ to da vi stareši v svoje otroke slepo zaljubleni, le dobre gledate, zanikrne pa vse hudo pregledate. Vrtnar pregleduje svoje drevesce, obrezuje škodljive vejce, – tok storiti s svojim otrokom bi morali stareši tudi vi. V mladosti se kaže nad otrokom jeza, lažnivost, opravlivost ino besedvanje, v mladosti jih posvariti, poštrafati in podvučiti je vaša dolžnost, zakaj brzda viža konja, jezik vodi človeka, al’ obedva moraš v mladosti na to dobro navaditi, ako se tebi razvadi, zamujeno na vselej ino prepozno bo. 	

Kakovi je človek v svojim samiškemu stani, takovi večdel tudi ostane, naj nastopi duhovski ali zakonski		
stan. Brumen ino svet je sv. Janez kakor mladenč, resničen ino pravičen je tudi kakor božji namestnik ostal. Neprenehano je bilo njegovo prizadevanje božjo čast povzdigvati, grešnike svariti, nevedne podvučiti ino duše svojih ovčic izveličat. – On se ni bal resnice povedat, on ni govoril le tako, da bi ljudem dopadel, ampak hudobnem kralju je naravnost njegovo hudobijo očital, rekoč: “Tvoje djanje je krivično, hudobno tvoje živlenje, gotovo, ako se ne poboljšaš, tvoje	pogubljenje. – Ti pak svoj jezik le po vetri tega sveta		
obračaš, govoriš – ne to, kar je resnica, ampak, kar veš, da drugim dopade; se ne bojiš svojga bližnjega ob
poštenje spravit, bojiš se pa hudobnežu zamerit. – Govori resnico pred Bogom ino ljudmi, naj bodo, kdor si	hočejo, saj niso več kakor Bog, ki od tebe resnico želi; – Ako ne veš dobrega od svojga bližnega pravit, tok že raj vse hudo zamolči; – zakaj, če tebe tvoji naprejpostavleni ne prašajo, al’ stareši od vsega tega ne vejo, katerim samim si dolžen pregrehe bližnega razodeti, da bi njega poboljšali, ti pa sam za sebe en svet zadržati si slišal, tok je tvoja dolžnost, da vselej molčiš slabosti svojega bližnjega, zakaj, ako je tvoj bližnji padel, ne hodi okolj pravit, da leži, ako njemu sam pomagat zamoreš; ako pa ne moreš, povej njegovim ljudem, da njega vzdignejo, – drugim pa molči; pobolšaj ga raj, kakor bi nj[eg]a skoz obnašanje, takim, ki jim nič	v mar ni, še le pohujšal. – Al’ težko je tebi molčati, kar enkrat od svojga bližnega veš; rad bi se iznebil svoje teže, kakor deževni oblak svoje mokrote; – hudo tebe mika, kader tebe drugi prašajo, ino se od tega al’ unega pogovarjajo, da bi, kar veš, tudi ti ne zinal. – Naj tebi bo težko, kakor hoče, molčat je tebi mogoče, kakor sv. Janezu Napomucenu, ki je raj vse prebil, kakor bi bil poštenje cesarice razglasil. –	
Sv. Janez od Boga razsvetlen vučenik od cesarja Venčeslava, dokler je njegove nauke poslušal, štiman ino povikšan je bil, od brumne cesarice za spovednika izbran. – Hudobni Večeslav je božjo besedo poslušat opustil, se od Boga ločil, hudoben postal, tudi ni mogel trpeti, da bi kraljica, žena njegova, pravična ostala.	Tok daleč se zgubi, ki službo božjo zapusti, kakor malopridni berač. On pokliče brumnega Janeza, praša – sili, kaj se je cesarica spovedvala – z dobrim, – s hudim – z železjam – s prešami; – Janez molči, ker bi se poštenje bližnjega omadeževalo. – Srditi kralj ga postavi pred sebe, na eno mizo kupe česti, dragocenosti, na drugo orodje marter, meč etc. Janez molči, le za poštenje govori. –
	
Kralj ga pusti na prešni stol djati, vse žile raztegnati ino z gorečo smolo žgati; al’ od Janeza le nič ne zve. – Ves peneč od peklenskega srda ga reče trinogom zgrabiti, zvezati	ino črez visoki most ponoči v Moldave velko vodo vreči. – Tukaj poglej, kolko poštenje tvojega bližnjega vela, da sv. Janez zanj svojo živlenje da; – kako lahko ga pa varješ ti, samo da le hudoben jezik molči. – Al' kaj za eno plačilo bo pravičnemu zagovarjavcu, ki varje bližnjega dobro ime ino svoj jezik le za dobro obrača? Glej! Temna je noč, k[a]r sv. Janeza vtopijo, al’ svetle luči temno noč razsvetlijo, se okolj njegovega trupla svetjo ino ljudem nedolžno umorjenega pokažejo. Velki mašniki pridejo, z veliko čestjo njega telo pokopajo ino z velikimi čudeži njega Bog počasti. Že je	545 letov ino še kaže njegov frišni jezik, v kolki časti Bog tajistega ima, ki s svojim jezikom pošteno ravna. Tudi tebe čaka obilno plačilo v nebesih, ako svoj jezik k božji časti ino izveličanju svojemu ino drugih obrneš; tudi ti boš v Očetovi hiši enkrat s sv. Janezom Napomucenom prebival, ako se greha s svojim jezikom varješ, zakaj: “Kdo bo prebival”, veli sv. pismo “v tvojem šotorji, kdo bode na tvoji sveti gori počival? Kdor bode noter šel brez vsega madeža ino pravično dela, kateri resnico iz svojega srca govori, kateri s svojim jezikom golufno ne ravna.	

Sklep		
Kar bodeš tukaj, o človek, s svojim jezikom sjal, to bodeš tudi tamkaj žel. – Povzdignej se tedaj s svetim
Janezom, saj za naprej, ako nismo dozdaj, mi slabi črvički v prahi te zemlje k božji časti, ino k našemu časnemu ino večnemu pridu, saj Oče mili tok ljubeznivo posluša molenje svojih otrok; ne zamudimo s svojim jezikom	popravlati, kar smo hudega storili, pa tudi ne obvupamo, ako smo ravno hudo grešili; saj je Janez Nepomuk naš pomočnik. Ti sv. Janez, goreči vučenik vse resnice, sprosi nam milost, hudojezičnikom, da svojo hudobo spoznajo, sprosi zavupanje cagovitim, da v …svoji pokori ne onemagajo, kaže s svojim prstom molčati obrekvavcam, – tolaži žalostne obrekvane, da se potolažjo, kaj so moral po nedolžnem za poštenje trpeli. – Ino ti Oče nebeški, daj nam vsem svojim otrokom	svojega jezika žlahtni dar prav držati, naj bo češčeno ino hvaleno tvoje sv. Ime že tukaj na zemlji, dokler enkrat z jezikami angelskimi tebe na večno hvalimo. Amen.

Dolžnost svoj jezik spoštovati		

Sv. Duh je padel na vse, ki so besedo sv. Petra poslušali, ino (verni judovske postave) so se čudili slišati, da so verni veliko sort jezikov govorili. 

Vpelanje 
Ves svet je velik tempelj božji, od sončnega izhoda do zapada se njemu čast ino hvala poje, in vsaka stvar	veličestí Vsegamogočnega sveto ime. Mala ptičica (slavul) v zelenem grmi, ki ponoči milo žvrgoli; velika postojna po planinah, ki visoko pod nebom leta ino se po hribih in dolinah s svojim mogočnim krohotom glasi; – Mali pastirec, ki na paši na svojo stranščico piska, kakor grozoviten lev v puščavi, ki grozovitno rjovi, mili glas zvonov ino orgel sladko petje v sveti hiši božji, pa tudi strahoviti grom, pred katerim se zemla trese in nebo maji; – tudi črvič mali, naj ga ravno ne slišimo, kakor grilče droben po svojem jeziki Stvarnika svojga veličestí; najlepši pa človek,	kateremu je Stvarnik jezik dal, da bi mu z jezikom čast	ino hvalo pel. Lepo je slišati glasno zvone peti; – še lepše veselo orgle žvrgoleti; – najlepši je človeški
glas, s katerim poje ino govori, žaluje in se veseli; – beseda, katero mu je vsegamogočen Stvarnik dal, je najimenitneji ino največi dar milosti božje. Brez besede al’ govorjenja bi zemja žalostna puščava bila ino vsaka človeška druščina le tiho, dolgočasno zberalšče mutastih divjakov. Nikdar	ne moremo Boga dovolj zahvaliti, da nam je prelepi dar jezika dal.		

V začetki je le samo en jezik (ena beseda al’ en govor)	bil, kakor en Bog in Oče vseh; kedar so se pa ljudje pomnožili, se po sveti razširili, pa tudi pohujšali, jim je Bog pri zidanju Babilonskega turna jezik zmedel ino jim več jezikov govoriti dal; in sv. Duh je vse te jezike posvetil,	da bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala	pela, da bi vsi jeziki spoznali, da je Kristus veličeščen Sin svojega nebeškega Očeta. “Velik šum je vstal izpod neba, – ino prikazali so se razdeleni jeziki kakor iz ognja na aposteljne ino so bili napolneni vsi s sv. Duhom ino so v mnogoterih jezikah jeli govoriti, kakor jim je sv. Duh dal izgovarjati. Tudi na druge verne se je sv. Duh razlil, da so v veliko sort jezikih govorili ino visoko Boga častili.” Djanje ap. 2,1–4.
Kaj se vam zdi, al’ bi bilo boljše, da bi vsi ljudje le	samo v enem jeziku govorili? Kratko nikar! Žalostno bi bilo orgel petje, ako bi vse	piščale enako pele; dolgočasna bi bila muzika, al’ bi ne bilo več muzikalskih orodij (inštrumentov) – žalosten in dolgočasen bi bil tudi svet, naj bi vsi ljudje le v enem jeziki marnvali. Ravno tak lehko bi bilo vsegamogočnemu Bogu vsem ljudem en jezik v govorjenji dati, kakor dati aposteljnom v vseh jezikih govoriti; al’ božja previdnost in modrost tega ni storila; zato je sv. Duh na binkoštno nedelo vse	jezike posvetil, da vsak svoj jezik, v kateremu govori,	po vrednosti s hvaležnim srcom štimá, ino zanj Bogu spodobno čast ino hvalo da. To smo tudi mi storiti dolžni.	
V Evropi, v najsrečnejem deli sveta, v katerem mi živimo, so najimenitnej terji jeziki: latinski, nemški ino slovenski. Kako mormo njih prav spoznati, vam bom v prvem deli mojega govorjenja pokazal. Med vsem jezikami mora Slovencom naš materni jezik najljubši biti. Kako ga mormo k božji časti ino svojemu izveličanju prav spoštovati, bom vam drugič povedal. Bratje ino sestre moje! Slovenc bom Slovencom nove besede iz ljubezni materne govoril, v slovenskem jeziki, katerega je tudi sv. Duh aposteljnom govoriti dal. Vselej so Slovenci besedo božjo radi zvesto poslušali; zaupam, da tudi vi!	
	
I.		
Dvanajst bornih ribičov je vsegamogočen Bog izvolil ves svet preobrniti ino zveličati; in preden jih je po	široki zemli poslal, jim ni dal posvetnega bogastva ino pozemelske oblasti, ampak dve najpotrebnej nebeške reči jim je sv. Duh na binkoštno nedelo prinesel: nebeško modrost božjega nauka ino posebno lastnost vse jezike na sveti govoriti. Podal se je sv. Peter proti večeru ter je Latincom sv. Evangelij oznanoval, sv. Jakob po Judovskim in proti jutru, sv. Janez pa Grekom vesel glas nebeškega kraljestva prinesel. Sv. Andrej se je podal v polnočne kraje ter je Slovencom, našim starim zarodnikom, kakor pravijo, prvi Jezusov nauk oznanoval v našem starem slovenskem jeziki. Ko so aposteljni za sveto vero svojo kri prelili ino so za svojim gospodom Jezusom v večno zveličanje šli, so prišli drugi apostelski možje v naše kraje sveto vero Jezusovo po teh deželah razširjati ino med Slovence potrdit. Med njimi je bil na Koroškem sv. Modest, prvi škof gosposveški, kteri	še v tej stari imenitnej cerkvi počiva.	Slovenci, ki so tistikrat po celem Koroškem, Štajarskem, Krajnskem, Vogrskem, Pemskem ino Moravskem živeli, so tri imenitne kneze al’ firšte imeli, Rastislava, Svetopolka ino Kocelja, ki so sami skrbni kristjani tudi kakor dobri očetje Slovencom kakor svojim otrokom za krščansko podučenje skrbeli. Pošlejo nekoliko imenitnih možov v Carigrad	(Konštantinopel) ino prosijo grškega cesarja Mihela III., naj jim pošle zastopnih učenikov, ki bojo njihove podložne v krščanski veri po slovensko učili. Cesar odloči dva brata, modra ino vučena moža: svetega Kirila ino Metuda, ki sta v slovenske dežele prišla Slovence Boga prav spoznati, njega	spodobno častiti, pa tudi pisati ino brati učila ino sta tako Slovencom najimenitnej učenika ino aposteljna bila. Ino Slovenci so se veselili, ki so toliko božje reči v svojem slovenskem jeziki slišali. – Ali se ljubi bratje ino sestre tudi vi veselite svete božje nauke v slovenskem jeziki poslušati? – Oh veliko se najde nehvaležnih trapastih Slovencov, ki rajše nemško imajo ino se svojega maternega jezika clo sramujejo ino ne pomislijo, da je pregrešno se svojega jezika sramovati, ga zatajiti ino clo pozabiti.

1. Naš slovenji jezik je brater tistega grškega jezika, v katerem so aposteljni ino evangelisti Sveto pismo	spisali; že več tavžent let pošteni ljudje slovenj o marnvajo. Slovenski jezik je brater latinskega jezika, v katerem se še spol sveta maša služi; ino že pred tavžent letami so naši Očetje Sveto pismo v slovenskem jeziki brali, so po slovensko v hiši božji Bogu hvalo prepevali. – Za to se še zdaj pri vas sv. Evangelij v treh jezikah v cerkvi bere: po latinsko, nemško ino slovenje. Kdor se tedaj tak starega	imenitnega jezika sramuje, je podoben trapu, ki lepo pošteno oblačilo iz sebe iztrga, ki mu ga je dober oče dal, se		
po ptuje obleče in misli, da bo lepši.

2. Naš imeniten slovenji jezik se ne marnje samo po Koroškem; ni ga jezika na sveti, ki bi ga tak po širokem marnvali kakor jezik slovenji. Pojdi za jugom do morja, najšal boš po Hrovaškem, Dalmatinskem ljudi, ki slovenj govorijo kakor ti. Prehodi Vogrsko, Pemsko, Poljsko ino Moravsko deželo, povsod boš najdel svojo slovensko žlahto. Slovenji jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne pozna ino ne ve, kakšni ljudje po sveti živijo. Podoben	je tak nevednemu otroku, kteri tudi misli, da je Celovško jezero največje morje na sveti, ino da unkraj Lojbela je že konec sveta.
		
3. Je pa morebiti slovenji jezik tako grd ino nezaroblen, da bi nas moralo sram biti slovenje govoriti? – Lepe so pridige v nemškem jeziki, – pa tudi božji nauki v slovenjem jeziki lepo teko, se lehko človeških	src primejo in dober sad obrodijo. Prijetne so pesmi nemške, al’ prijetnej tud pesmi slovenske, ki se lepo gladko zlagajo in po nebeško naše srce razveselijo. Za tega del Slovenci po vseh krajih tako radi pojo. – Kdor svoj materni jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je zmedenemu pjancu podoben, ki zlato v prah potepta ino ne ve, koliko škodo si dela. Slovenji starejši, ki slovenje	znajo, pa svojih otrok kar slovenjega jezika ne učijo, so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago domačo reč, slovenski jezik, zapravijo, ki so jim ga njihovi dedi izročili. Podobni so taki očetje ino matere slabim gospodarjam, ki svojo očetno gospodarstvo predajo, drugo pohištvo kupujejo, poslednjič pa večdel beraško palico najdejo. – Kar je oče dobrega od svojih starih prejel, mora svojem	sinu zapustiti, ino kar se je mati od svoje matere hvalevrednega naučila, bo tudi svoji hčeri zapustila. Materni jezik je najdražja dota, ki smo jo od svojih starih zadobili; skrbno smo ga dolžni hraniti, olepšati ino svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, katerega je nam Gospod nebes ino zemlje izročil, da bi z njim barantali ino veliko dobička storili. Kdor svoj materni slovenski jezik pozabi, malopridno svoj talent zakople; Bog bo enbart terjal ino vsi zaničuvavci svojga poštenega jezika bojo v vunajno temo potisnjeni. Oj, ljubi, lep ino pošten, slovenski materni jezik, s katerim sem prvič svojo ljubeznivo mamo ino dobrega ateja klical, v katerem so me moja mati učili Boga spoznati, v katerem sem prvobart svojega Stvarnika častil; – tebe hočem kakor najdrajži spomin svojih rajnih starejšev hvaležno spoštovati ino ohraniti, za tvojo čast ino lepoto po pameti, kolikor premorem, skrbeti; v slovenjem jeziki do svoje posledne ure Boga najrajše hvaliti; v slovenjem jeziki moje ljube brate in sestre Slovence najraje vučiti ino želim, kakor hvaležen sin moje ljube matere, da kakor je moja prva beseda slovenja bila, naj tudi moja posledn[j]a beseda slovenja bo. – Tudi vsak pošten Slovenc ravno to želi; mislim, da želite ravno to tudi vi. Kako se pa naj to po pameti zgodi, v II. deli poslušajte.		
II.		
Usmilen Bog, vsegamogočni Stvarnik je človeku dušo ino truplo dal. Truplo potrebuje poštenega oblačila,	duša pa zgovornega jezika; kar je za truplo oblačilo, to je duhu jezik ino beseda. Vi skrbite svojo telo lepo oblačiti; ali bote svoji duši pozabili pošteno govorjenje preskrbeti? Veliko starešov med vami novo šego ima svoje otroke le po novi šegi učiti, ino imajo svoj star slovenji marn celo pozabiti. Oh to je hudo delo ino velika zguba. Ravno v tem jeziki, ki so vas vaši ljubi starejši žebrati ino lepo marnvati vučili, ste dolžni tudi vi svoje otroke učiti: al’ ne, tako niste vredni dobri sini ino hčere svojih poštenih starešov biti; zakaj hudobec je, ki svojih starih ne spoštuje; – tudi oni vas kdaj po vstajenji za svoje mlajše ne bodo hotli spoznati. – Govorjenje, ki ste ga od svojih prednikov prejeli, ste dolžni svojim otrokom kakor žlahtno lastnino (najdražje blago) zapustiti. Otroci, ki slovenje marnvati od svojih slovenjih starešev se ne naučijo, veliko premoženje zgubijo, ki se več povrniti ne da. Kolikor jezikov kdor marnvati zna, tolikov človekov velja. Boljše je, da jih slovenje marnvati naučite, kakor bi jim kapital zapustili; saj ne veste, kamo vaši otroci pridejo, al’ si ne bojo še v slovenjem jeziki kruheja služili. Tudi učeni imenitni gospodje se slovenje marnvati uče; kako nemarno bi bilo, da bi stareši vi svoj materni jezik svojih otrok ne učili, kakor so naučili vaši očetje ino matere vas. – Slovenci, ki svoj jezik malopridno zatajijo ino hočejo Nemci biti, so podobni neumnemu kmetu, ki svojo kmetiško suknjo izsleče ino gosposko nositi začne, da	potem ni gospod ne kmet. Rojen Slovenc, ki svoj narod zataji, je podoben prigreti jedi, ki nobenemu zdrava ni;		
taki človek svojega rodu žlahtne lastnosti pozabi ino se nemških slabost privadi ino je kakor preoblečen vran od vseh zaničvan.
		
2. Ne bodi vas sram da ste Slovenci; to naj bo naša čast; in naj nas naši sosedi le zaničujejo, oni ne vedo, kaj delajo. Ravno oni, ki nas zasramujejo, so tudi pred nekolkimi letmi Slovenci bili, kakor smo mi; ponemščili so se, zapravili nebeški dar slovenskega jezika ino zdaj ravno za toliko manj veljajo, za kolikor manj jezikov znajo. Ravno tak bi tudi vi ino vaši otroci v kratkih letah za enega človeka manj veljali, ako bi slovenje marnvati kar več ne znali; kar bi bila za vašo žlahto velika zguba in greh.	
	
3. Ne zaničujte ptujih jezikov ino se nemškega le skrbno učite; lepše bo vam, ki znate jezika dva, kakor Nemcam, ki znajo le samo enega. Lohkej bote si vi ino vaši otroci po sveti pomagali, ako slovenje ino nemško	zastopite in govorite. Tako bote vi dobremu zvestemu hlapcu podobni, ki je od Boga dva talenta prejel ino je z njima	dva druga pridobil. Za to ga je Gospod pohvalil ino črez veliko postavil. Al’ kedar se vi nemškega učite, al’ svoje otroke učite, nikarte, da bi svoje poštenje ino dobro vest zapravili. Veliko jih je, ki si hudobnega najprej naučijo, namreč po nemško kleti ino pa grdo marnvati. Od vsake take besede bo enkrat na sodbi odgovor. Drugi slovenji stareši na gornjem Koroškem dajo svoje otroke na Nemško med lutrane ino ne porajtajo, da otroci, mladi fantje ino dekleta, pri takih le prepogosto pravo vero zgubijo ino zapravijo dobro vest. Veliko mladenčov se na Nemškem navadi slabo živeti, predobro piti ino jesti; veliko	jih svojo nedolžnost zgubi. Oh, to je slaba šola, v kateri se za nemški jezik nedolžnost, poštenost ino večkrat clo prava krščanska vera da. “Kaj pomaga človeku, naj ves svet pridobi, naj bi vse angelske jezike govoril, ako	prave krščanske ljubezni nima in svojo dušo zgubi. – Skrbite, pošteni Slovenci, svojim otrokom za nemško besedo; al’ skrbite jim tudi za poštene ljudi, za pošteno krščansko hišo, v katero jih daste.	
	
4. Prizadevajmo si, vsaki po svojem stani, pošteno ino prav po krščansko živeti, kakor so naši prejniki, stari Slovenci, živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobrega usmilenega srca; radi so potrebnim pomagali ino sosedom dobro storili. Tako še tudi zdaj po nekterih krajah drugi za drugega tako skrbijo, da med njimi nobenega ubožca	ni. Noben ne pogori, da bi mu vsi ne pomogli. Slovenci so bili od nekdaj pridni delavci, ki so polje marlivo obdelovali ino živino lepo redili; krivico komu storiti jih je bilo strah. Rajši so sami krivico trpeli. – Pokažimo tudi mi, da smo poštenih očetov pošteni sini, da naši nemški sosedi lažejo, ki nas Slovence dolžijo, da smo zaviti. – Slovenci	so od nekdaj radi Bogu služili ino so bili dobri krist-		
jani; – tudi mi ne pozabimo svojga Boga in tudi on nas ne bo zapustil. “Vsi jeziki naj spoznajo, da je Gospod Jezus Kristus v veličastvi Boga Očeta.	Fil. 2,11. Tako bomo mi dobri otroci Očeta nebeškega;		
bratje ino sestre Jezusa Kristusa, tempelj sv. Duha, ki bo pri nas vsakem prebival ino nam svoje nebeške dare delil. To je vsakemu rodu največja hvala ino čast.	
	
Sklepanje		
Ljubi Slovenci, bratje ino sestre moje! Dve reči med nami moje srce največ žalostita. Prva žalost moja je, da nas neki Nemci, naši sosedi dostibart zaničujejo. Oh, zadržimo se tak, da bomo vse časti ino hvale vredni pred Bogom ino pred ljudmi; tako bomo gorečo voglje na glavo svojih nasprotnikov nakladali in ne bojo imeli kaj zoper nas slabega govoriti naši sovražniki. Druga žalost, ktere moje srce boli, je slaba navada Slovencov, da se svojega rodu ino jezika sramujejo ino še marnvati po slovenje nočejo, ako jih v maternem jeziki ogovorim. O nikarte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik. Za čast svojega jezika vsak pošten mož bolj skrbi kakor pošten ženin za čast ino poštenje svoje neveste. Pred Bogom ni nobenega razločka med Nemcam ali Slovencam; vse za ljubo ima, ki njemu zvesto služijo. – Kakor se je sv. Duh v podobah velikoterih jezikov prikazal, ravno	tak naj v vseh jezikih se Bog hvali ino časti, v lepi slogi, zastopnosti ino krščanski ljubezni. Ino kakor je Bog sv. Duh vse narode ino jezike v svojo sveto Cerkev poklical, ravno tak bo tudi enkrat vse svoje zveste služabnike v svojem … večnem kraljestvi združil. –		
Tamkaj bomo, kakor sv. Janez govori, iz	vseh narodov ino jezikov, ki jih noben šteti ne	more, pred tronom božjem stali ino pred Jagnetom novo pesem peli: “Hvalo našemu Bogu ino Jagnetu,	ki je nas skoz svojo kri iz vseh narodov, jezikov in ljudstuv prikupil.” Oh, da bi tudi nas Slovencov, kakor nas je na zemli med vsemi našmi sosedmi največi število, tudi največ tam pri Očetu nebeškemu bilo! Amen.

Na 16. nedeljo po Binkuštih.	
K krščanskemu govorjenju nagovor	
Takrat bode tebi čest, kader tijisti, kateri je tebe povabil, tebi poreče: Prijatelj, pomekni se gori.

Uvod
Tolko stánov je na le-tem časnem svetu, pa vseh le eden poklic: doseči nebeško kralestvo. Od svetlega cesarja na sedežu zlatem do sromaka pri palci beraški je vsaki stan Bog izvolil in k nebeškem veselju povabil; srečen je človek v vsakemu stanu, ako dolžnosti svoje dopolni, zakaj takrat pride gospodar nebes ino zemlje, kinas je k ženitvanju nebeškem povabil, ino poreče
k svojem zvestmu služavniku: Prijatelj! pomekni se gor iz le-tega revnega stana v nebeško kralestvo, tok bo tebi čest v pričo povablenih vseh...

Med vsemi stanovami sta posebna le dva: duhovski stan ino deželski; izvolil deželskega vam je stanovov vseh Poglavar, naložil duhovskega meni je celega sveta Vižar ino izvolil	me vam vučenika.–		
O, da bi dopolnili svoje dolžnosti vi kakor jaz, da bi naš sodnik enkrat tudi k nam rekel: “Pomekni se gori.”

Prvokrat se vidmo na le-tem svetem mestu; – prvokrat v imenu Jezusa k vam govorim; – ne mojo, ampak njegovo besedo bodem govoril, dokler me on k božji česti in našmu zveličanju pri vas pusti. – Prvokrat govorim dones od svojih, pa tudi od vaših dolžnost. Kdor je iz Boga, veli Jezus, ta božjo besedo posluša. Poslušajte jo zdaj ino vselej tudi vi! –

I		
V dolgo večnost pelata človeka pota dva: cesta široka pregrešnosti do brezdna peklenskega vozi, steza vozka čednosti k zveličanju nebeškemu vodi. Po potu čednosti voditi vas, ljubleni vi, je moja kakor vseh duhovnih dolžnost in bo moja skrb, vaša	dolžnost je po tajistem za meno hoditi. [Apd 20,28] “Vi duhovski predpostavleni, sv. Pavel nas opomina, paste svoje črede, katere vas je sv. Duh pasti postavil.”		
Hebr. [13,17] “Vi verni bodite podložni svojim duhovnim, dopolnujte zvesto in radovoljno njih nauke, da vas bodo z veseljam vučili, ne z žalostjo, zakaj to ne bi blo dobro za vas.”

Gotovo težka je butara duhovskega stana, – in kar je tok zdavnaj sv. Gregor spoznal ino rekel: “Znanost sv. Greg. od vseh znanost je dušno vižarstvo”, to občuti, to težká zdaj še veliko belj kakor enkrat vsakega duhovnika		
dosti. Prašajte mlade dijake (študente), ki cele noči ino dni ne spijo,		
in bodo povedali vam, kok bridko se je tolko in tolko potrebnega nauka vučiti, da sv. Hieron[im] sam pravi: Napotno.	“Svetega nauka brez prenehanja se vuči, beri in beri, le samo na bukvah smeješ zaspati.”		
Poslušajte mešnike novo posvečene, kolko se njim naložjo dolžnosti, tolke, da Jezus sam govori: “Da more se očeta, matere, bratov in sester –, tudi lastnega živlenja dostikrat tvegati, ako hoče svoje dolžnosti zvesto dopolniti...	
Poglejte stare duhovnike, kolko se trudijo, kolko potijo svoje izročene predrage ovčice zveličat, predrage ovčice, katere večnem pogublenju otet je sam božji Sin nebese zapustil, prišel na svet, vse reve, nadloge trpet, na križu umret in tok vse izveličat. – Ne smeje se gledat na lasten dobiček, ne gledat na zdravje, že naj ponoči, al naj bo podnevi al hudi viharji, al lepo vreme, ako je treba dušam pomoč, katere	bo enkrat po besedah sv. Pavla od duhovnih ojstro terjal“	Ac. Heb 13,17
“Pastir vseh pastirjov”. Kolko je težka dolžnost, kolka duhovskega stanu visokost, pričajo živo besede Jezusa, ki govori: “Dober dušni pastir da živlenje za ovce svoje.	Mat. [Jan 10,11]
Te duhovske dolžnosti saj veste vi vse; al spremislite že: kaj je njegovo na svetu plačilo? – Ne bogastvo in	tudi ne čest, ampak sromaštvo ino sovraštvo;	
spolnijo se besede Jezusa, ki je duhovnikom vsem predpovedal: “Vučenc ni črez vučenika – hlapec ne črez svojga gospoda; ako so z menó tok ravnali, bodo tudi vas preganjali; al spolnite se, da so to tudi meni na prvo	sturili. Veselite se, zakaj vaša plača obilna je v nebesih.” Še tolka ko je butara duhovskega stana, se vender duhovnemu bati ni nič, dokler je milost božja pri	
njem; – in ravno za to se tudi jaz ne bojim, ker Jezus zvesto obljubi: “Glejte, jaz sem pri vas do konca sveta” Mat. [28,20]; se tolažim z besedam sv. Pavla, rekoč: “vse zamorem skoz njega, ki mene krepča”, se veselim dopolnivši svoje dolžnosti po besedah sv. Evangelista, da tudi enkrat moj plačnik meni poreče: “Prijatelj pomekni se gor, da bode tebi čest pričo vseh.”	
Pa ena druga je, ki mene straši, ena je, katera tolko mojih prednikov ino tovaršov srce globoko prebada. – Prašajte vsakdanjo skušnjo, katera vam to povedala bode, premislite zadržanje dendenašno, pričalo le-to vam bode: da, še vekše ko so duhovnih dolžnosti, še veči, ko je njih stanú zvestoba, je vender le grozna kristjanov mlačnost, nehvaležnost in hudobija. –		

II		
Jezus je luč sveta, kakor sam govori, kateri je prišel na svet, da vsaki, kateri njega posluša, njegovem	navku verje, ne bode pogublen, ampak večno zveličanje doseže. – Njegove božje nauke poslušat, tajistim verjeti ino po njih živeti mora vsaki, ki hoče večno živlenje imeti. – Le-to veliko dolžnost so spoznale o času njegovem množce in množce ljudi, katere so za njim brez jesti in piti hodile, da bi se le njegovega nauka prav navučile. Kar je Jezus vučil, vuči se še zdaj, ino dolžnost prvih kristjanov ravno tolka besedo božjo v pridgah ino kr. nauku poslušati denašni kristjani, ravno tok besede Jezusa samega, imajo, ki veli: “Kdor vas, moji poslani, posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje
tajistega, ki mene je poslal.” Al se pak tudi tok dopolni kakor enkrat še dendenašnih kristjanov prevelika dolžnost, katere ako človek ne dopolni, zveličan ne bode? Al ne pričajo prazne cerkve mrzloto kristjanov, al ne … dopolnijo malovredni ljudje prerokvanje Sv. pisma, ki že zdavnaj od njih veli ali pravi: “Oni imajo oči ino ne vidijo, imajo ušesa ino ne slišijo, srce imajo in ga ne odprejo, da bi jih podvučil ino tok izveličal”.		

Kader je Jezus množce ljudi vučil, so se vse čudile in njega visoko hvalile; – kader pa zdaj njegovi namestniki zvesto vučijo, kaj zvejo druga več kakor grajanja ino hudobnega obnašanja dosti, namesto		
dolžno lepe zahvale. – Zdaj je duhovnik enemu predober, zdaj drugemu prehud ino katerega dones		
hvalijo ino prehvalijo, bi ga jutro križali radi kakor Kristusa Judje, ako jim resnico očitno pove.		
Ne dopolni se ne dolžnost hvaležnosti sv. Pavla, ki veli: “Bodite hvaležni svojim duhovnim, zakaj oni čujejo za vaše duše. Jezus je vsakemu resnico očitno povedal, grešniku kakor pravičnemu; to so sturili apostelni ino vsi zvesti vučeniki. Peter je na binkoštni praznik z drugim	apostelnam pridgval Judom pokoro, jim je očital njih hudobijo, ino kolko jezar … izšlo jih je, ki so vprašali: Možjé, kaj je nam storiti, da zadobimo večno živlenje?	[Apd 2,37] Tok razlagajo pregrehe, tok opominajo grešnike duhovniki zmeraj in zmeraj, al je uboglivost, poboljšanje tolko hudobnih denašnih kristjanov? – Njih trdovratnost spričuje šele posmehvanje, njih hudobija priča hudobno govorjenje,	dokler opominanje duhovnega namesto na samo sebe le na njega obračajo ino svoje hudobije s slabostmi mešnikov zakrivati hočejo. – Res je (Istina je), da Jezus duhovnikom veli: “Vi ste luč sveta, katera se na svečnik postavi ino v hiši vsem sveti; ino ravno zato hudobni ojstro še tok mali prestop, slabost na duhovnem, ja, vsak bezdir zagledajo ino bruna svojga ne vidijo. – Naj se sveti vaša luč tok, da bodo ljudje vaše dobre dela videli in hvalili Očeta v nebesih; – al ravno pri ti luči gledajo večdel denašni kristjani vse hudo duhovsko ino vse dobro to svoje, in pri tem bliženju spregledajo svojo lastno hudobijo ino duhovnih čednosti lepe. “Glejte na njih nauke, veli Jezus, ne na njih dela, ne bodete dajali račun za nje, ampak zase...” Ino kader Jezus ni mogel hudobnim vsem dopasti, kok bode revni človek zamogel? – Tem enim je mešnik prerazvujzdan, zdaj v besedah, zdaj v djanju, oni hočejo, da bi človek bil, al kakor angel pa živel; – tem drugim je preojster, zdaj preštiman, oni hočejo da bi njim vse privolil, nebese in pekel zatajil, al "ako bi tok, veli sv. Pavel, ljudem dopadel, bi služavnik božji ne bil, zakaj Bogu mora belj pokorn biti kakor ljudem…” [Apd 5,29]

Al kaj govorim jaz od vsega tega, kakor da bi zadevalo vas? – Iz ljubezni do vas je mene Jezus vam vučenika
izvolil; – iz ljubezni do njega ino do vas sem k vam došel ino pri vas ostanem. “Kakor pa ljubezen prava, čista, po besedah sv. Pavla, nič hudega	ne misli, ne mislim tudi jaz nič hudega do vas, ampak zavupam, da bote mene z ljubeznjo svojga vučenika spoštuvali, zvesto pridno poslušali ino hvaležno moje nauke dopolnili, zakaj ljubezen prava ”vse srečne sturi – in izveliča ino na večno ostane...” Z ljubeznjo vam bodem po razgledu Jezusa njegove svete nauke razlagal, sejal bodem seme dobro krščanskih resnic, katero večno živlenje prinese. Srečen kateri nje zvesto posluša ino zvesto v svojemu srcu ohrani, zakaj one so njemu svetla luč, da vidi razsvetljen po le-temu nevarnemu svetu pravično k nebesom hoditi, one so njemu nebeški ključ, katere, ako po njih zvesto živi, mu nebeško kralestvo odprejo. Tolka je revščna tega sveta, da se končati nikdar ne da, tolka, pravim jaz, da ako bi nas krščanska vera s svojim naukom ne tolažila, bi nam tolko rev za prestati ne blo. Prizadeval si bom vas v vašem veselju podvučiti, vas pa tudi v žalosti ino v nadlogah tolažiti; ino tok vaše težave, če ne prevzdigniti, saj kolkor je mogoče polajšati, zakaj: “Kar je mrzel studenc”, veli Sv. pismo “ženemu jelenu, to je beseda božja žalostnemu srcu”. “Pridite k meni vi vsi”,	
kliče Jezus, “kateri ste obloženi z revam ino težavam, ino jaz vas bom potolažil”.		
	
Grešniki smo pa vender le vsi, kar spoznati vsaki mora, ino “kdor bi mislil, da je brez greha,” sv. Janez govori, “ta sam sebe goljfa ino resnica ni v njemu.” Klicat k poboljšanju vse, oznanvati pokoro z		
ljubeznjo je moja kakor duhovnega vsaka dolžnost; ino ako beseda ljubezni v grešno srce ne zadene, ako ne pomaga lepo opominjanje nič, takrat bodem tudi jaz kakor Janez v puščavi, kakor Jezus ojstro govoril: “Grešnik, spreobrni se, sturi pokoro, zakaj sekira božje pravice je na tvojo grešno drevo zasajena; ako dober sad pokore ne prineseš, bodeš posekan kakor malovredno drevo ino v večni ogenj pogubljenja vržen.”	
V vsakemu človeku že kli manj al belj luč prave	božje ljubezni in to malo lučko ne ugasnati, ampak svetlo razgoreti, Jezus izveličar veleva. To luč prižgati v vašemu srcu bo moja skrb ino prošnja moje molitve k Bogu, da bi ne ugasnala luč prave vere, ne ugasnala luč živega vupanja, da bi ne ugasnala luč žive ljubezni, da bi luč ne ugasnila, s katero samo prisvetmo k nebesom v večno živlenje.

Sklep.		
Hodite tedaj zaisto otročiči k božjemu nauku, zakaj kakor vsakdenji kruh je vam potreben, ako hočete na le-temu ino onemu svetu srečni, zveličani biti. Pridite, mladenči ino dekleta, vi k krščanskemu podvučenju, poslušajte nauk se v svoji najnevarnejši starosti prav zadržati, da ne izgubite	svoje največje bogastvo, svojo nedolžnost, katero vam vzeti njih tolko zamore, al nobeden ne nazaj dati.
	
Ne zamudite službe božje, posebno stareši vi, gospodarji in gospodinje, da bote se navučili svoje podložne prav po krščansko vižati ino za njih dušo skrbeti, zakaj od vsega tega bodete morali enkrat na tenko račun delati.	Z eno besedo: obiskujte božjo službo vsi, kateri ste kristjani, dopolnite svojo dolžnost, da bodemo tudi mi duhovno svojo bitko dopolniti mogli. “Bojte se Boga, spoštujte duhovne in dajte njim njih del”.	“Al ta, kater seje ni nič,” veli s. Pavel, ne ta, kater poliva, ampak Bog, ki pravo rast daja. Za tega del prosim tebe Oče nebeški,”od katerega vsaki dober dar pride, pripravi dobro zemljo v srci mojih poslušavcov, da bodo radi tvoje navke poslušali ino tajiste ohranili; – daj rast vsemu dobremu, da bodo to, kar so slišali, tudi v svojemu djanju skazali,	daj, da dopolnimo svoje dolžnosti vsi ino enkrat veseli glas od tebe zaslišmo: Prijatelj pomekni se gor v nebeško kralestvo, da bode tebi čest v pričo povablenih k večnemu živlenji.		
Amen.

Pridige ob nedeljah.

Prva adventna nedelja.
O našem poklicu.
Poglejte in povzdignite svoje glave, ker vaše odrešenje se približuje. Luk. 21, 28.
1. Zopet čujemo v svetem evangeliju strašno prerokbo sodnjega dneva. Pokaj to? Sveta katoliška cerkev želi, da bi konca vseh rečij nikdar ne pozabili. Srečen konec krono ima.
2. Kristus v današnjem evangeliju kliče: "Poglejte in povzdignite svoje glave!" Zakaj? Da bote svoj cilj in konec zagledali. Sv. apostol Pavel pravi: "Ura je od spanja vstati." Zakaj? Da spoznamo, zakaj smo ustvarjeni.
3. Hočemo torej prvo nedeljo cerkvenega leta najimenitnejšo resnico premišljevati, zakaj smo ustvarjeni in na trojno vprašanje odgovoriti: I. Odkod smo? II. K čemu smo? III. Kaj bo z nami? O Gospod, daj nam spoznati naš poklic, da bomo modrega srca.
I.
Vode vstajajo iz morja in se iztekajo v morje, čeravno je razen njih tek. Tako izvira Drava iz tirolskih planin in se pod Osekom v Donavo izliva. Sava izvira izpod Triglava in teče pri Belemgradu v Donavo, Donava v Črno morje itd. Poslednjič se snidejo zopet vsi studenci, potoki in reke v širokem morju. Poglejte podobo življenja našega! Odkod smo? Naša duša je od Boga, naše telo iz zemlje ustvarjeno.
1. Od vekomaj je Bog sklenil, tebe po svoji podobi ustvariti. Kar je sklenila njega modrost, je storila božja vsegamogočnost. Ona zrnice v materinem krilu zemlje, ona tebe v materinem telesu oživila je, krono stvarstva (Psalm 112, 7). Vse na zemlji je tebi, človek, podvrgel, ptice, ribe, živino. O velika imenitnost človeka!
2. Kaj si dal človek stvarniku, da te ni kakor kamen ustvaril, ne kot drevo? Kako si zaslužil, da nisi živinče brez uma, marveč neumrjočo dušo, pamet in voljo imaš? Kako si mu bil toliko vreden, da ti je katoliške stariše dal, te sprejel za svojega otroka, deležnika nebeškega kraljestva? To je storila njegova neskončna ljubezen. „Kaj je človek, da se ga spomniš, ali človeka sin, da ga obiščeš? Malo pod angele si ga ponižal, s slavo in častjo si ga ovenčal" (Psalm 8, 5—6).
II.
Zakaj nas je pa Bog ustvaril? Katekizem uči: Da bi Boga spoznali, njemu služili in zveličani bili. Tri reči obsega naš poklic:
1. Boga prav spoznati: "To je večno življenje", veli Jezus (Jan. 17, 3). To ima biti človeka prvo delo na svetu in poslednja skrb. Kako je tedaj, da stariši svoje otroke tako slabo uče, neradi v šolo pošiljajo, kasno h krščanskemu nauku vodijo? Odrasli pridige opuščajo? „Poslušajte nebesa! Otroke sem izredil, oni pa so me zavrgli. Vol pozna svojega gospodarja, moje ljudstvo pa mene ne pozna" (Izaija 1, 2—3).
2. Kdor Boga in njegove svete volje prav ne spozna, tudi Bogu prav služiti ne ve; kako bi Boga prav ljubil? „Ne, kdor veli: Gospod! Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, marveč on, ki stori voljo mojega očeta, ki je v nebesih." „Kdor zapovedi moje drži, on je, ki mene ljubi", govori Kristus. Koliko je pa kristijanov, ki deset božjih zapovedij prav ne znajo, ne razumejo, prelomijo jih pa! Kmet družinčetu slovo da, katero mu služiti prav ne zna. Kaj hoče pa Bog s teboj storiti, nevedni grešnik, grešnica? Kdo vas bi si upal k cesarju v službo iti, ki še na kmetih dela prav ne ve? Kako si upaš Bogu prav služiti, dokler te za božji nauk tako malo skrbi? Oh, slab služabnik, koji naročila svojega gospoda tako malo čisla!
Veliko jih služi Bogu le iz strahu, ali zavoljo samo svojega prida, ne iz čiste ljubezni. Taka služba je hlapčevska, ne otroška in nima nobene cene pred Bogom. Zato je žena v Aleksandriji v jedni roki gorečo bakljo, v dragi vedro vode prinesla rekoč: „S to bakljo bi nebesa požgala, s to vodo pekel pogasila, naj bi ljudje ne toliko zavoljo nebes, ne iz strahu pred peklom, marveč iz čiste ljubezni božje Bogu služili". Naš poklic je:
3. Da bi zveličani bili. „Bog hoče, da bi vsi ljudje zveličani bili" (I. Tim. 2, 4). Kje pa je naše zveličanje? Kjer je naša ljubezen, tam naše srce, naš zaklad. Kje pa je naš zaklad? Nekdo ga ima v škrinji zaklenjenega, denar; drugi v nesramnem ženstvu: tretji v bokalu, vino. Temu zakladu, svojemu maliku daruje zdravje, življenje, dušo in vse. Kaj bi kmet rekel, naj bi se konj ali vol k tvoji mizi vsedel? Dejal bi, to je grdo. Kaj pa Bog poreče, ako se ti poživiniš in v pregrešnem veselju svojega zveličanja iščeš? Taki razuzdanci so malikovalci.
III.
Kaj bo z nami? Srečal sem svoje dni človeka, ki je jahal konja brez uzde. Vprašam ga, kam pa greš? Odgovori mi: sam ne vem; kamor me konj ponese. Tako jaha razuzdani grešnik na konju svojega napuha, lakomnosti, nečistosti, jeze; jeden v ječo, drugi v bolnišnico, tretji v prerani grob, poslednjič pa v pekel. Mladenič, deklica! kam greš po svoji široki cesti? Mož, ki pijančuješ, igraš, kam gre tvoja gladka pot? Sosed, ki se pravdaš, kam boš prišel? V časno siromaštvo in pogubljenje večno, ako se hitro ne povrneš. Milo kliče sveta mati katoliška cerkev po besedah sv. Pavla: „Ura je že, da od spanja vstanemo. Vrzimo od sebe dela teme. Kakor po dnevu hodimo; ne v požrešnošti in pijanosti. Oblecimo Gospoda Jezusa Kristusa" (Rim. 13, 11—14). Le če za Jezusom gremo, bomo k Jezusu prišli v tisti srečen kraj, kojega nam pripravlja.
Konec. Velika grešnica je Evdoksija bila; sveti puščavnik German jo po milem petju in razlaganju sodnjega dneva k pokori povrne. Postala je iz grešnice svetnica (beri: „Krščansko devištvo" stran 150). Tudi mi smo poslušali Jezusa, strašni sodnji dan, konec sveta popisovati. Ali nam kaj k srcu gre? Bomo z novim cerkvenim letom za svoj sveti poklic v novo oživeli ? Oh, poglejte in povzdignite svoje glave! Amen.

Druga adventna nedelja.
O poželenju mesa.
Koga ste prišli gledat? človeka v mehko oblečenega? Mat. n, 8.
1. Sv. puščavnik Nilo je prišel svoje dni iz puščave v mesto. Veliko radovednežev ga obsuje in za vse to praša. „Kaj misliš, Nilo", so dejali, „ali bo veliko ljudij zveličanih?" „Saj veste", jim Nilo reče, „kaj je Kristus govoril: ,Veliko poklicanih, malo pa izvoljenih'". „Lažeš, motiš se", so mu besedljivci dejali. „Zakaj smo pa krščeni, k čemu kristijani?" „Le počasi", jim Nilo reče. „Ali živite za nebesa? Se varujete kletve, prešestovanja, goljufije" itd. Nilo povzdigne svoj glas in jim tako srčno prigovarja, da se je vse jokalo.
2. Tako bo res le malo zveličanih? Res, dokler jih malo svoj poklic prav spozna in išče, malo ljudij Boga prav ljubi, za nebesa skrbi. „Široka so vrata in gladka pot, veliko jih je, ki po njej hodijo. Ozka so vrata in strma je pot, malo jih je, ki po njej gredo v življenje" (Mat. 7, 13—14).
3. Tri posebne ključavnice so, katere ljudem nebesa zapirajo. Sv. Janez I. 2, 16 nam jih pove, rekoč: „Vse, kar je na svetu, je poželenje mesa in poželenje očij in napuh življenja; in to ni iz Očeta, ampak iz sveta. Svet pa preide in vse njegovo poželenje."
Preljubi! Ravno zdaj je čas, te tri ključavnice odkleniti. Danes hočemo prvo odpahniti: poželenje mesa. O Gospod! pošlji svojega angela, naj z gorečim ogljem moj jezik očisti, spodobno govoriti.
I.
1. Poželenje mesa. Sv. Janez Krstnik, največji med rojenimi žen, v ječi sedi. Kdo ga je vklenil? Poželenje mesa razuzdanega Heroda in pa hudobne Herodijanke. Sv. Janez bo ob glavo dejan; kdo mu da glavo odsekati? Poželenje mesa. Plesalki za plačo pade glava svetnika. Oni, ki so v mehko oblečeni po meseno živeli, so nedolžnemu svojost in življenje vzeli. Tako dela poželenje mesa neprenehoma tudi med nami. Oh, naj bi ne bilo potreba greha ziniti, ki se med kristijani še imenovati ne sme! Ali mati molči, oče kaj ne reče; pohujšljivi ljudje pa brez vsega strahu govore, nedolžne pohujšujejo. „Gorje meni, ako molčim!" (Eceh. 3, 18). Povzdignem torej ko tromba svoj glas in hočem oznanovati mojemu ljudstvu sedanjega časa najgrozovitnejši greh nečistosti in prešestovanja.
2. Z bliskom in gromenjem je vsemogočni Bog z gore Sinaj govoril: „Ne prešestuj! ne po nesramnih mislih ali željah, ne s hotivnimi pogledi; ne z nesramnimi pogovori; tudi beseda dušo umori; ne z umazanimi pesmimi, šalami, igračami in ponočnim pohajanjem, nečistim znanjem in dejanjem. Vse to in tako nesramno je velik, večjidel smrten greh. „Kdor tujo žensko pogleda, da bi ž njo grešil, je že prešestoval v svojem srcu" (Mat. 5, 28). In če ti v svoji posteljci kaj nesramnega počneš, česar bi te bilo sram pred ljudmi in strah pred Bogom, oh, lahko je strašen mutasti greh, katerega je Bog že v starem zavetju preklel. Žalibog, da so se ljudje v nečistosti toliko razvadili, da jo za greh skoraj nimajo, rekoč: „Kaj pa to; saj smo vsi krvavi za kožo". In tako se dopolnijo besede sv. Avguština: „Satan je v prvih časih cerkev z mečem in ognjem preganjal; pa mu ni šlo na uspeh; zdaj jo preganja s prešestovanjem in to mu bolj služi". Ali to znajte, veli sv. Pavel, da nobeden kurbir ali nečistnik nima dela v kraljestvu Kristusovem in božjem. Ne dajte se nikomur zapeljati s praznimi marni; ker zavoljo tega pride jeza božja nad otroke nevere! Ne bodite torej njih deležniki (Efež. 5, 5—7).
II.
Strašni so:
1. Nastopki nečistosti za dušo. Si slišal očeta in mater toževati, kako je hčer vsa druga, svojeglavna, zamišljena, kar je v gostilnici plesala in s sosedovim sinom znanje storila. Dekla, poprej pridna in bogaboječa, je zdaj svojeglavna in besedljiva, kar se je s hlapcem seznanila. Mladenič, poprej svoje hiše lepota in veselje, zdaj ne uboga več in se vlači cele noči. Mati joka, oče se krega, pa vse zastonj. Po vsi soseski že govore, sorodstvo kolne, onadva tajita in lažeta, cela vas se pohujša. Nedolžnost izgubljena, poštenje zavrženo, duša slepa, podobna kipu, katerega z altarja potegneš in po blatu povaljaš. „Pregrehe mladosti bodo napolnile njegove kosti in ž njim v grobu počivale" (Job. 20, 11).
2. Strašni so tudi nasledki za telo. Mati nesrečna noči prejoka; otrok pregrehe le prepogosto pod materinem srcem konec jemlje. Brez postrežbe, dostikrat brez strehe hodi zapuščena sirota po svetu in svojo lastno dete zapravi, kar je misliti strah! Oh, koliko nedolžnih otrok strašno smrt stori, ali pa v slabi reji pomrje. Kdo prešteje nezakonske divjake, ki celo divji vzrastejo? Kdo ne pozna neznanih boleznij, ki jih cele hiše, soseske dobe? Dopolni se tisočerim, kar sv. Duh pravi: „Kdor nečistost uganja, bo skoraj črvom v živež; njegova duša izbrisana iz bukev večnega življenja".
III.
Strašne so pa tudi:
Očitne šibe nečistosti. Ni greha, ki bi človeka, cele rodbine tako oslabil, kakor nečistost. Bog je nečiste rodove pokončati dal in je nesramne ljudi od nekdaj najhujše tepel.
1. Ves prvi razuzdani svet je z vesoljnim potopom pokončal, rekoč: „Potrebil bom človeka se zemlje; in žal mi je, da sem jih ustvaril" (I. Mojz. 6, 7). Le osem oseb je ostalo. Sodomo in njene sosede je se žveplom in se živim ognjem pokončal. Izraelci so s tujimi ženskami
prešestovali in Bog jih je zapovedal štiriindvajset tisoč poobesiti. Nesramni Onan greši in obleži mrtev. Kdo bi dopovedal strašni konec vseh ljudij in narodov po nesramnem, razuzdanem življenju!
2. Ne rekajte: Sem grešil, grešila; kaj se mi je pa zgodilo? Bog je prizanesljiv, pa tudi pravičen. Dolgo odlaga, pa gotovo zadene. "V grehu seješ, od greha boš pogubljenje žel, kadar bo greh dozorel" (Rimlj. 8, 13). Ne tolažite se, da se hočete vzeti. Kjer je greh starejšina, ne bo prida zakona. Take obljube in pa lanski sneg. Ne zanašajte se na spoved; nečistost človeka oslepi, da greh zamolči; obljubi pohujšanje, pa ne drži; stori božji rop, na milost božjo greši in brez milosti božje umrje. „Nečistniki in prešestniki ne pojdejo v božje kraljestvo." Oh, strah in groza nečistega greha!
3. Nič dobrega vas in vaših krajev ne čaka, vi gospodarji in srenjski poglavarji, kateri razuzdano, nesramno dejanje trpite, grdim ljudem skozi prste gledate. Nesramni grehi, zaprave otrok, ki se pod vašo streho, v vaši soseski godijo, v nebo upijejo. Kri bo prelivana, kjer se nečistost uganja, kakor na Dunaju leta 1848. Zavoljo tega greha pride jeza božja črez ljudi.
Konec. Pokaj take reči oznanovati, porečete; saj nič ne pomaga. Ako ne vam, pa meni pomaga. Povedal sem in rešil svojo dušo. Ne zamerite pastirju svojemu in imejte potrpljenje, saj tudi Bog z nami potrpljenje ima. Ako zgubljenim ovčicam ne pomaga, saj še med vami Jezus nedolžnih jagnjet ima. Pošteni mladeniči, nedolžne device bodo čuli in se zapeljevanja varovali. Slišali bodo angeli varihi čistih duš. Oni gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih in izprosili poslušalcem mojim svete čistosti dar. Amen.

Tretja adventna nedelja.
O poželenju očij.
Judje so poslali Janeza vprašat: Kdo si ti? Mat. 11, 2.
1. Velik dar božji je človeku oko, studenec brez števila veselja in spoznanja. Slepec je ubožec. In vendar uči sv. Janez, da poželenje očij ni od Očeta, marveč od tega sveta. Ljudje imajo oči, pa ne vidijo, vprašajo kakor Judje sv. Janeza Krstnika: Kdo si ti? Sami sebe pa ne vidijo, ne spoznajo. Zato veli Jezus: "Glej, da luč, katera je v tebi, ne bo tema. Ako je čisto tvoje oko, bo svetlo celo telo; če je pa slabo, bo temno tudi tvoje telo" (Luk. 11, 33).
2. Oko, studenec veselega življenja, je nam lahko vir večne, smrtne teme, če je hudobno, polno nesramnih pogledov, željno posvetnega blaga, slepo za večnost.
3. Poželenje očij je torej druga ključavnica, ki nam nebeško kraljestvo zapira, če posvetno blago:
I. Samo hraniti želi, ne z blagom dobro storiti.
II. Samo zavžiti hoče, ne tudi drugim podeliti. Taki lakoti je svet premajhen in življenje prekratko, napolniti želje očij. Bog, ti Oče luči! odpri nam oči našega duha, naj spoznamo in poželimo, kar je prav.
I.
1. Črna mati, želja očij, je dve hčeri na svetu porodila: prva je lakomnost, druga požrešnost. Prva želi samo grabiti, naj bo po pravici ali krivici, ne misli z blagom dobro storiti, temveč le hraniti ga, druga zapraviti.
2. Lakomnosti sestra je grda skopost, katera sebi in svojim potrebnega ne dovoli, iz skrbi za prihodnjost.
Skopcu se mili družini pravico dati, otroke v šolo poslati, zdravnika poklicati, streho pokriti. Lakomnik bi otroke prodal, če bi jih kdo kupil, on ima dušo naprodaj.
Lakomnosti druga sestra je goljufija pri vagi, meri, kupčiji. Ona živino s strupom pita, vino kvasa, svoje blago prelivali, tujo pregraja, da le več pridobi. Pa jeden krivični krajcar deset pravičnih požre. Kakor se pridobi, tako se razgubi (beri Drobtinice leta 1848., stran 182).
Lakomnosti žlahta je tatvina, rop in morija. Poželenje očij tate in morilce stori, mesta in kraljestva izda, kakor Judež Iškarijot svojega Gospoda. „Lakomnost je korenina vsega hudega" (I. Tim. 6, 10). Lakomnik je sužnik svojega blaga; še le po smrti ustreže ljudem.
3. Lakomnost je železna suknja, katera se sleči ne da in s starostjo raste. Več ko lakomnik ima, več poželuje ; njega srce je trdo ko kamen; milost božja ga ne omeči. Razbojnika na smrtni postelji poboljšaš, lakomnika ne. (Premisli Dizmaša in pa Judeža Iškarijota.) Lakomnik moli zlato tele, njega dejanje je malikovanje (Efež. 5, 5); on nima deleža v kraljestvu božjem.
Varujte se, "bratje in sestre moje, da vas lakomnost v svoje zlate in srebrne spone dejala ne bo, vi, ki kmetijo za kmetijo, polje za poljem pokupite, dokler za ubogega prostora ni. Varujte se lakomnosti vi stiskavci, ki otrokom in sorodstvu prihranjujete, namesto dobrega po svoji moči storiti. Kar vi težko pripravite, bodo vaši otroci lahko zapravili, kleli, namestu moliti za vas. Lakomnika blago blagoslova nima. Varujte se vsi, kateri denar pre-radi imate, grdega greha skoposti. „Kateri želijo obogateti, pridejo v skušnjavo in zadrgo hudičevo (1. Tim. 6, 9). Zveličani so ubogi v duhu; takih je nebeško kraljestvo" (Mat. 5, 3).
II.
Druga hčer poželenja mesa je požrešnost, ki svojo sestro zapravljivost ima. Ona želi le več imeti, za dobro živeti. Zgubljeni sin vidi premoženje očeta in ga poželi, da bi po svetu šel in dobre volje bil. Za denar se vse dobi, srečno in veselo lahko živi, si je mislil, pa se je močno ukanil. Kakor zgubljenega sina tudi posvetne ljudi goljufa poželenje očij:
1. Kateri po visokem stanu in posvetni časti hrepene. Hlapec bi rad bil kmet; ta gospod, ker vidi, kako se vozijo in se jim marsikdo odkrije. Pa kaj je vsa posvetna čast in oblast? Prazna pena na vodi. Zato zažgejo novemu papežu nekoliko prediva rekoč: "Sveti oče! tako mine čast sveta".
2. Poželenje očij hoče gizdavo, oholo obleko. Dekla se nosi kakor gospa, rokodelec suknjo knezovo ima, vsaki mesec po drugi šegi, kakor pri drugih zagleda. Glejte pregrešno poželenje očij! Ono več škode kakor toča naredi. Gizdavost je dober kup, pa obleka je draga, dolge dela, ljudi slepari, poslednjič pa sama v sramoti ostane. Moli snedo lepa oblačila, črvi pa telo. O vi mladeniči in gizdave deklice, vi razvajeni možje in žene! vprašajte se, kdo ste? Stopite na pokopališče, vzamite lopato pa odgrnite rajnih ozko hišico, tam bote odgovor prejeli in pa zdravilo za poželenje očij. "Goljufna je priljudnost in prazna lepota" (Pregov. 31, 31).
3. Poželenje očij le dobre volje išče, zdaj igre, zdaj obilne pijače in jedi. Kakor rabeljni pod križem igralci cele dni in noči kvartajo, poželijo tujega blaga, ali pa kradejo sebi in svojim. Poželenje očij jih ne pusti, dokler zadnji vinar iz žepa ni. Požrešno oko je bolj lačno, kakor želodec; uživa brez potrebe, pije brez žeje, zapravlja premoženje in zdravje. Naša sveta vera pošteno, dobro voljo ne prepoveda. Kristus je bil na gostiji in šel tudi h grešnikom kruha jest. Tudi sv. Pavel veli: "Veselite se v Gospodu; ali vaša zmernost naj bo znana vsem ljudem". Naša sveta vera pa prepoveda zapravljivo požrešnost, grešno uživanje brez vse božje ljubezni in bližnjega, ki človeku sveta nebesa zaklene in pekel odpre, kakor pojedunu, od katerega Jezus pripoveduje (Luk. 16, 19). Poglej ta žalostni konec poželenja očij!
Konec. Kaj nam je tedaj storiti? Stiskati premoženje, ni prav, zapraviti še hujše. Pošteno pripraviti, pošteno obrniti, kakor je prav. Moder kristijan se ne da slepiti poželenju očij, ampak razdeli svoje prihodke na troje: Prvi del obrne za sebe in za svoje ljudi, da po svojem stanu pošteno žive. Drugi del prihrani za potrebo; in če posebne potrebe ne bo, svojim za doto. Tretji del pa ubogaime da, dokler je živ in se na druge ne zanaša. Miloščino, kojo damo pri zdravju, je zlata; kojo dajamo bolani, na smrtni postelji, srebrna; katero sporočimo po naši smrti, je železna; gostokrat celo kaj ne velja. "Delajte si prijatelje", veli Jezus, "da, kadar onemagate, vas vzamejo v večno prebivališče". Amen.

Četrta adventna nedelja.
Napuh življenja.
Pripravljajte pot Gospoda, ravne storite njegove steze; vsaka dolina se naj napolni in vsaka gora se naj poniža. Luk. 3, 5.
1. Kdo je naredil iz angelov božjih hude duhove? Satan se je povzdignil, rekoč: Ne bom služil in je iz angela hudič postal. Kdo je pekel prižgal? Napuh.

Pahnjen je bil hudič in njegovi angeli v ogenj, njim od začetka pripravljen. Kdo je prvim starišem veseli raj v dolino solz premenil? Napuh. Ko sta Adam in Eva prevzetno roko stegnila po prepovedanem sadu in mislila biti kakor Bog, se je njima veseli kraj premenil v kraj strahu in trepeta. Kdo je človeku sveto nebo zaprl? Napuh; on je prvi, največji greh sveta, največja ključavnica, ki nam nebeško kraljestvo zapira, pa tudi zemljo v solzno dolino ljudem premenjuje. Zato uči sv. Janez: "Vse, kar je na svetu, je poželenje mesa, očij in napuh življenja.
2. Nam sveta nebesa odpreti, se je Sin božji ponižal. Hočemo za njim priti, se moramo tudi kakor on ponižati. Zato kliče sv. Janez Krstnik v puščavi: "Pripravljajte pot Gospoda" itd.
Premisliti hočemo torej:
I. Kaj je napuh, da ga spoznavamo in se ga varujemo.
II. Kako napuh življenja srečno premagamo in ponižnost ljubimo.
„Učite se od mene", pravi Kristus", „kako sem krotek in ponižnega srca". Govori ti, o Gospod, in tvoji služabniki te bodo poslušali!
I.
1. Napuh je prvi med sedmimi poglavitnimi grehi, pa tudi po pravici. Prevzetija je košata mati vseh pregreh. Napuh človeku glavo napihne, da sam sebe v mislih, besedah in dejanju za več ima, kakor je; ga omami, da sam sebe preveč, druge pa premalo časti, sam sebi prestol napravlja, za druge pa železje kuje. Ali kdor visoko leta, nizko obsedi. „Kdor sam sebe povišuje, bo ponižan" (Luk. 18, 14).
2. Napuh se v pisan plašč zavija, da bi ga svet veliko čislal. Napuh za svojo čast skrbi, pa na božjo čast pozabi ter pregrešno častilakomnost porodi. Napuh si omišlja čedno oblačilo, pa se hitro v gizdavost premeni. Pri katerem človeku on gospodari, njega nesrečnega stori, če ni ponižnost gospodinja. "Napuh je začetek vseh grehov. Kogar on ujame, bo kletve poln; napuh ga bo pogubi!" (Sirah. 10, 15).
3. Napuha hčer je prevzetnost ali ošabnost, ki druge zaničuje, pika in žali, da sebe poviša. Jedni prevzetujejo s svojim rodbinstvom, kajti imajo gosposke stariše; drugi z bogastvom; tretji s svojim storjenim delom; ali na vse to in tako se ni zanašati. Veliki gospodje so veliki reveži postali, bogatini beraško palico pobrali; najboljši delavec onemore. "Kdor sam sebe povišuje, bo ponižan".
4. Najgrša pa je prevzetija kmetovska, da se kmet s svojim premoženjem baha, na svojo zemljo preveč zanaša, nobenega gospoda, celo Boga ne spozna in se s hudičem pobrati. Takih prevzetnjakov je v sedanjih dneh po svetu na cente, ki pravijo, da smo vsi jednaki. "Kdor sam sebe povišuje" itd.
5. Najhujši je pa svetohlinski napuh hinavskih kristijanov, ki mislijo, da so sveti, pa niso; se s čednostmi hvalijo, kojih nimajo in celo slabosti imajo za krščanske kreposti ter po farizejsko govore: "Gospod, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje" (Luk. 18, 11). Takih ljudij ni poboljšati; kdor jim kaj reče, jih razsrdi. Pridige ostre jih razžalijo, navadne pa kaj ne pomagajo. Predrznejo se duhovske pastirje učiti, kaj in kako naj govore, jih preganjati, se jim rotiti, če jim vse po volji ne store. Takih poslušalcev Jezus ni imel; farizeji-prevzetneži so ga hitro zapustili. Taka se še neprenehoma godi; prevzetnih kristijanov k božjemu nauku ni. Oh, naj bi taki čitali, kaj jim usmiljeni Jezus v skrivnem razodetju 3, 17 —18 veli: "Ker praviš: sem bogat in premožen in nobenega ne potrebujem" itd. Prevzetnik čuje, pa ne mara, bere, pa svoje srce ukameni in se ne poboljša.
6. Kakor je svoje dni satan dejal: „Ne bom služil", tako govorijo zdaj po svetu ljudje, tako delajo narodi. Sin noče služiti očetu, hči materi ne pokorna biti, družina ne uboga gospodarja, kmet gosposko malo pozna. Cesarske postave se grajajo, cerkvene zapovedi zaničujejo; grduni kolnejo božje reči, kar si peklenšček ne upa. Sreča pa tudi družine zapušča, po deželah zaupanje gine, svetu se godi kakor zgubljenemu sinu. Oh, naj bi sedanji svet, od napuha življenja pijan, zopet zagledal, kaj mu k zveličanju služi in se povrnil k svojemu Očetu, k Bogu rekoč: "Grešil sem!"
II.
Napuh življenja srečno premagati, nam sv. Bernard trojno vprašanje priporoča:
1. Kaj si bil? Od nekdaj bilo te ni. Pred 10, 20, 60 leti ni bilo tvojega imena, ne sledu; bil si nič. "Le on sam sebe prav spozna, ki spozna, da je nič" (Sveti Krizostom, Gal. 6, 3). Kako si pa postal, kar si? Ubogi črvič si bil spočet; Bog ti je dal dušo. Revno dete je mati rodila, jokaje si prišel na svet. Pokaj torej prevzetuješ?
2. Kaj si zdaj ? Revež, poln zmot in nadlog. Luč tvojega uma temno gori, tvoja volja je slaba. Kar za dobro spoznaš, ne storiš, kar storiš, prave popolnosti nima. Kaj prevzetuješ? Telo tvoje je črvov podmet, tvoje življenje kaplja na veji. Kar pa dobrega imaš, je božji dar. Kaj imaš, da bi ne bil prejel (Kor. 4, 7). Kar smo, smo le po milosti božji; brez nje nismo nič.
3. Kaj boš? Na to vprašanje hoče ti grob najbolj resnično odgovoriti: Prah si bil, v prah se boš premenil. Majhen vetrič pohlidi, mala žilica poči in tebe ne bo več med živimi. Še nekoliko let, nekoliko dnij in boš na smrtni postelji ležal, zopet nekoliko dnij in boš v hladnem krilu zemlje počival. Kupček črvov in pa črne zemlje bo tvoje telo. In tvoja duša? na božji pravici, v pekel vržena, ako se ne ponižaš. „Bog je prevzetnim so vraž; le ponižnim milost daja" (I. Petr. 5, 5). Poglejte napuha in njegovega sorodstva konec! "Joh, kakor senca človek mimogre, zelo uganja in ropoče za prazne reči; zapihne veter, po njem je in mesto njegovo se ne pozna" (Psalm 38, 7. 102. 16). „Premisli, o človek, kaj si bil, kdo si in kaj boš, tako boš napuh slekel, ponižnost oblekel, pozemeljsko malo čislal, nebeško iskal, se greha varoval in čednost ljubil" (Sv. Bernard). To je kristijana prava modrost.
Konec. Napuh angelov in človeka nam je sveta nebesa zaprl, ponižnost božjega Sina nam jih zopet odprla. Prevzetni angel je dejal: Ne bom služil; napuhnjen človek je dejal: Ne bom slušal (ubogal); zato je Sin božji podobo hlapca nase vzel in je prišel nam služit; malo dete je bil, nam dati ponižnosti lep vzgled. O pridite grešniki in grešnice, vi prevzetni otroci oholega Babilona, prihodnje božične svetke, pridite in poglejte v malo mestice Betlehem v nizke jaslice Jezusove, poslušajte, kaj lepega vas božje dete uči: "Učite se od mene, kako sem krotek in ponižnega srca in bote našli mir svojim dušam". „Ako se ne ponižate kakor malo dete, ne poj dete v nebeško kraljestvo". Napuh je nebesa zaprl, ponižnost nam jih odprla. Vsaka gora prevzetnosti in vsak grič napuha naj se poniža, kar je krivega, naj bo ravno in kar je ostrega srca, naj bo gladek pot. Tako bo vse meso videlo zveličanje božje. Amen.
